Leta 2016 je bila glavna novost na televizorjih podpora HDR (High Dynamic Range – Visok dinamični razpon), kar pomeni video z razširjenim razponom globine barv in tonov. HDR ni nastal slučajno. Najprej, leta 2010, so se začeli razvojni procesi za izboljšanje kakovosti zaslonov, in postalo je jasno, da bodo zasloni kmalu dosegli raven, pri kateri standardni video ne bo mogel prenesti vsebine želene kakovosti. Zato so iskali način za izboljšanje kakovosti vsebine z dodatnimi HDR podatki. Leta 2016 so se pojavili televizorji QLED in OLED, ki so sposobni prenesti milijardo odtenkov (10-bitna globina barv), z vgrajenim HDR obdelovalnim programsko opremo.
Kaj morate vedeti o HDR
HDR je metapodatki, vgrajeni v kodeke; ti metapodatki se nastavljajo pri snemanju videa ali se ustvarijo, ko konzola za igre ustvarja video tok. Morda se sprašujete, zakaj so potrebni metapodatki, saj bi bilo mogoče potrebne podatke neposredno vključiti v kodek, zakaj jih dodajati? Odgovor je preprost. HDR je zasnovan za zaslone, ki podpirajo 10-bitno globino barv; 8-bitni zaslon prikazuje 256 odtenkov svetlosti, medtem ko 10-bitni zaslon prikazuje 1024 – 4-krat več. Če izdelate video samo za 10-bitne zaslone, ne bo pravilno prikazan na 8-bitnih zaslonih. Prav tako kodeki stisnejo video, da zmanjšajo velikost datoteke, zato so nekateri zaporedja barvnih nivojev določeni za skupino pikslov in ne za vsak posamezen piksel. Poleg tega je kakovost videa pri snemanju močno odvisna od osvetlitve scene; na primer, če snemate sceno, kjer namizna svetilka osvetljuje mizo v temni sobi, bo svetilka dobro vidna pri nizki hitrosti zaklopa. Vse druge predmete v sobi bodo nevidni, in obratno; če snemate video z visoko občutljivostjo, bodo prej nevidne podrobnosti postale vidne. Svetilka bo postala svetla točka, ki bo prekrila sosednje predmete.
Zato se video dostavlja v formatih, ki jih podpira vsak TV. Lahko gledate video na kateremkoli TV-ju, tudi na starem izpred HDR dobe, vendar sodobni TV-ji podpirajo višje ravni barv in kontrasta. Ti TV-ji lahko prikazujejo video višje kakovosti in uporabljajo metapodatke za izboljšanje kakovosti videa z prilagajanjem ravni svetlosti in izboljšanjem barvnosti slike.
Pregled značilnosti različnih HDR formatov
| HDR Format | Globina barv | Svetlost (nits) | Metapodatki | Leto razvoja | Značilnosti |
|---|---|---|---|---|---|
| Dolby Vision | 12-bit | Do 4000+ | Dinamični | 2014 | Podpira 12-bitno globino barv, zahteva združljivo strojno opremo |
| HDR10 | 10-bit | Do 1000 | Statični | 2015 | Osnovni standard, ena nastavitev velja za celoten video |
| HLG (Hybrid Log-Gamma) | 10-bit | Odvisno od zaslona | Brez metapodatkov | 2016 | Zasnovan za oddajanje, združljiv s SDR in HDR zasloni |
| Advanced HDR by Technicolor | 10-bit | Do 1000 | Dinamični | 2016 | Nudi prilagodljivost pri produkciji in oddajanju vsebin |
| HDR10+ | 10-bit | Do 4000 | Dinamični | 2017 | Izboljšana različica HDR10, prilagaja svetlost in kontrast za vsako sceno |
- Dolby Vision HDR: Najnaprednejši format, zasnovan z veliko rezervo za prihodnost, podpira 12-bitne zaslone; taki zasloni še ne obstajajo, svetlobni nivoji se lahko nastavijo do ravni posameznega okvirja.
- HDR10: Poenostavljen format, HDR metapodatki se nastavljajo enkrat na začetku videa.
- HLG (Hybrid Log-Gamma): HDR format brez metapodatkov, svetlostni nivoji se pri snemanju zapisujejo kot gama krivulje. Pri predvajanju TV prikazuje le tisti del, ki ga lahko prikaže, svetlostni nivoji, ki jih TV ne more prikazati, pa se ignorirajo. Primeren za oddajanje.
- Advanced HDR by Technicolor: Format, ki ga je razvil Technicolor in je usmerjen na oddajanje, vendar je manj napreden v primerjavi z Dolby Vision in HDR10+.
- HDR10+: Format, podoben Dolby Visionu, zasnovan za 10-bitne zaslone.
Najpogosteje uporabljena HDR formata v video produkciji sta HDR10+ in Dolby Vision, ki običajno tekmujeta med seboj. Hkrati TV-ji podpirajo različne formate, podprti formati pa so odvisni od preferenc proizvajalca TV-jev. Na primer, televizorji Samsung ne podpirajo Dolby Vision, medtem ko televizorji LG to podpirajo.
