Umetna inteligenca (AI) v sodobnih televizorjih in pametnih telefonih je postala nepogrešljiv del trženja, vendar so njene dejanske zmogljivosti pogosto močno pretirane. V resnici ti naprave ne vsebujejo popolne umetne inteligence. “Inteligenca” večine funkcij temelji na algoritmih, ki jih razvijejo proizvajalci, in zmogljivosti strežnikov za izboljšanje uporabniške izkušnje. Poglejmo, kaj ta izraz v resnici pomeni.
Pametni telefoni
Umetna inteligenca v sodobnih pametnih telefonih se uporablja za naslednje naloge:
- Fotografija: Izboljšanje kakovosti slike, obdelava fotografij v realnem času in prilagajanje nastavitev kamere glede na pogoje fotografiranja. To ni “čudežna AI”, temveč vgrajeni programi za obdelavo slik. V redkih primerih, ko je potrebna večja procesorska moč, se fotografije pošljejo na strežnike podjetja, obdelajo in nato vrnejo uporabniku.
- Glasovni pomočniki: Siri, Google Assistant in drugi pomočniki pomagajo pri opravilih, iskanju informacij in upravljanju naprave. V tem primeru telefon deluje le kot vmesnik, ki komunicira z AI sistemi na strežniku.
- Optimizacija zmogljivosti: AI analizira, katere aplikacije uporabljate najpogosteje, in razporedi vire za izboljšanje zmogljivosti ter varčevanje z energijo. Ta funkcija obstaja že vrsto let in je v bistvu preprost program, ki se prilagaja navadam uporabnika.
- Varnost: Prepoznavanje obraza in prstnih odtisov pogosto označujemo kot elemente AI, vendar v resnici temeljijo na standardnih algoritmih za prepoznavanje in ne na pravi umetni inteligenci.
- Personalizacija: Priporočila za vsebine in aplikacije temeljijo na analizi uporabniškega vedenja. To izboljšuje uporabniško izkušnjo, vendar ne kaže na samostojno inteligenco.
Televizorji
Umetna inteligenca v televizorjih je morda najvidnejši primer trženjskih strategij. Proizvajalci trdijo, da imajo AI procesorje, vendar so v resnici te tehnologije večinoma le algoritmi, ki izvajajo specifične naloge.
- Izboljšanje slike: Prilagajanje svetlosti, kontrasta in barvnega ravnovesja ter prilagoditev osvetlitvi prostora. To ni rezultat AI, temveč vnaprej nastavljenih predlog.
- Obdelava zvoka: Optimizacija zvoka za boljšo izkušnjo poslušanja, na primer poudarjanje dialogov ali prilagajanje akustiki prostora. Tudi to ne zahteva AI, temveč zgolj algoritme za obdelavo zvoka.
- Priporočila vsebin: Analiza preferenc gledalcev in predlaganje novih filmov ali kanalov. Tudi to je rezultat algoritmov, ne pa inteligentnega sistema, ki bi se samostojno učil.
- Glasovno upravljanje: Vgrajeni glasovni pomočniki, kot so Google Assistant, Amazon Alexa in drugi, omogočajo upravljanje televizorja in povezanih naprav. Vendar televizor sam ne uporablja AI za sprejemanje odločitev, temveč zgolj izvaja ukaze.
Resnica in trženje
- Resnica: AI res obstaja, vendar je v večini primerov njena vloga omejena na izboljšanje funkcionalnosti in interakcije z uporabnikom. Algoritmov strojnega učenja v televizorjih in pametnih telefonih ni mogoče imenovati prava AI, saj se ne “učijo” naprave, ampak zgolj uporabljajo vnaprej nastavljene predloge za prilagajanje nastavitev.
- Trženje: Nekatera podjetja že preproste algoritme označujejo kot “AI”, da ustvarijo vtis inovativnosti in izstopajo na trgu. Prava AI se nanaša na sisteme, ki se lahko učijo in sprejemajo odločitve na podlagi podatkov, vendar večina naprav danes uporablja zgolj prednastavljene algoritme, njihove zmogljivosti pa niso tako impresivne, kot bi nas želeli prepričati tržniki.
Tako AI v sodobnih napravah ni čudež, temveč napredna tehnologija, ki olajša interakcijo z napravami in izboljša uporabniško izkušnjo. Vendar je dojemanje AI kot nekaj revolucionarnega ali “čarobnega” bolj trženjski trik kot resničnost.
