Podnapisi imajo ključno vlogo pri izboljšanju gledalske izkušnje, saj omogočajo boljšo dostopnost in razumevanje vsebine. Še posebej dragoceni so za ljudi z okvarami sluha, saj jim omogočajo popoln užitek v filmih in oddajah. Podnapisi tudi omogočajo gledalcem, da si ogledajo filme v tujih jezikih, ne da bi čakali na sinhronizirano različico, kar omogoča uživanje v novih izdajah takoj ob njihovem prihodu na zaslone.
V angleščini se podnapisi pogosto imenujejo kot “subtitles” ali “closed captioning”. Izraz “closed captioning” je običajno označen z ikono CC poleg podprtega jezika, kar je pogostejša praksa v Združenih državah Amerike. Nasprotno pa se v Evropi pogosteje uporablja preprostejši izraz “subtitles”.
Pravzaprav ni tehnične razlike med zaprtimi podnapisi in običajnimi podnapisi, vendar na internetu pogosto vlada zmotno prepričanje, da so zaprti podnapisi bolj popolni, kar pa ni res.
Zgodovina izraza “closed captioning”
Za boljše razumevanje terminologije si poglejmo zgodovino podnapisov. V obdobju analogne televizije so bili podnapisi neposredno dodani videoposnetku, kar je ustvarilo enotno, neločljivo sliko. Vendar ta metoda ni bila prilagodljiva, zato so se v 80. letih prejšnjega stoletja začela prizadevanja za izboljšanje prikaza podnapisov. Razvit je bil nov sistem, ki je podnapise predvajal na ločenem kanalu in omogočal televiziji združevanje dveh kanalov v enega. To je omogočilo vklop in izklop podnapisov po potrebi. Vendar pa se ta sistem zaradi kompleksnosti izvedbe ni široko uveljavil.
Z razvojem digitalnih video formatov je prišla bolj napredna rešitev. Kodeki so začeli podpirati podnapise neposredno v video toku. To pomeni, da so bili podnapisi vključeni v video datoteko, za njihov prikaz pa je bilo potrebno le omogočiti možnost podnapisov v nastavitvah televizije ali predvajalnika videovsebin. Poleg tega so digitalni podnapisi omogočali več jezikovnih možnosti, kot sta angleščina in španščina, kar je gledalcem dalo svobodo izbire želenega jezika.
Ker je bilo te podnapise potrebno ročno vklopiti, se je pojavil izraz “closed captioning”. To pomeni, da so podnapisi prisotni, vendar skriti v digitalnem toku, dokler jih gledalec ne aktivira. Ta izraz je v Združenih državah postal priljubljen kot nekakšen sleng za uporabniško nadzorovane podnapise.
Sodobna uporaba podnapisov
Čeprav med zaprtimi podnapisi in običajnimi podnapisi tehnično ni več razlike, je digitalna doba bistveno spremenila način uporabe podnapisov. Danes je običajno, da filmi, posneti v angleščini, ponujajo več podnapisnih zapisov v različnih jezikih, kar omogoča gledalcem, da enostavno izberejo želeni jezik.
Samodejni podnapisi so novejši razvoj, ki se razlikujejo od tradicionalnih podnapisov, ustvarjenih v studiu. Te podnapise ustvarjajo strežniki, ki s programsko opremo analizirajo zvočni posnetek filma in samodejno ustvarijo podnapise v realnem času. Ker so ti podnapisi prikazani le, ko so zahtevani, prav tako sodijo v kategorijo “closed captioning”. Vendar je pomembna pomanjkljivost samodejnih podnapisov možnost napak zaradi omejitev prepoznavanja govora. Da bi gledalcem pomagali prepoznati te podnapise, so pogosto označeni kot samodejno ustvarjeni.
